»Kako je lahko še bolje kot to?« se vprašam neštetokrat in dopuščam možnostim, priložnostim, lepotam, da do mene prihajajo lahkotno, da jih sprejemam z radostjo in da moje življenje postaja veličastno. Včasih ni bilo tako. Včasih zjutraj nisem hotela vstati. Včasih sem se spraševala, zakaj, in nisem dobila odgovorov. Veliko sem naredila v teh letih. Depresija, huda depresija, ki me je spremljala od otroštva, celo mladost in zarezala s kremplji še globoko v moje odraslo življenje, je užaljeno povesila nos in odšla. Ne vem točno, kdaj, ker je nikoli nisem pogrešala. V resnici je tudi nikoli nisem vzela za svojo. Tudi takrat ne, ko me je začudena šolska psihologinja po testiranjih za študij vprašala, ali razmišljam o samomoru. Niti čez dolgih 10 let, ko sem prišla k zdravnici zaradi bolečin v želodcu, ona pa mi je ponudila antidepresive. Bilo je težko, a sem vedno zmogla brez kemije.
Depresija je počasi odšla, a še vedno nisem mogla skočiti v novi dan
Čez leta, desetletja dela na sebi, sem se na depresijo spomnila le še občasno, ko se je hotela neslišno splaziti skozi režo okna. A sem okno takrat na stežaj odprla in jo odpravila, sama pa vdihnila sveži zrak in z njim lepe stvari. Veliko knjig sem do tedaj prebrala. Se raztegnila v nešteto jogijskih položajev, zapravila lepo število plač za delavnice plesa, dihanja, meditacij, najrazličnejših terapij. Kristali. Eterična olja. Ples po ognju. Ples, veliko plesa. Joga. Pilates. Družinske terapije. Čuječnost. Dihanje. Post. Ponovna povezava. Gongi. Kozmično-zvočne energijske kirurgije. Veduna iniciacije, intenzivi, meditacije, resonance. Suhi post. Trikrat. Ufff, koliko vsega, a nikoli antidepresivov. Čeprav sem bila zelo na tleh, najbolj takrat, ko sem se največ smejala. Da ne bi vedeli. Opazili. To ne bi bilo ok. Mi smo vedno ok. Še več kot ok. Moje življenje mora biti navzven videti dobro. Pa če se navznoter še tako trudim. Svoji družini – in njenim nikoli na glas izrečenim načelom skoraj popolnega navzven – stojim ob strani. Zdaj vem, zakaj – ker sem se sicer bala, da bi se vse porušilo. In takrat si tega nisem mogla privoščiti. Nisem bila dovolj močna.
Potem sem upala pokazati tudi žalost, nemoč
Pa vseeno – bolj kot sem delala na sebi, bolj sem bila jaz. Bolj sem štrlela ven. Bolj sem znala pokazati žalost, brezup, utrujenost. O njih sem začela govoriti, ko sem se že rešila blata, v katerega sem se ugrezala v svojih premočljivih škornjih. Povedala sem, ker se mi je zdelo prav. Da delim. Ker sem vedela, da se to ni dogajalo samo meni. Da je takšnih zgodb po Sloveniji še veliko. In da lahko pomagam. In naj poudarim, da mi ni žal za nobeno delavnico, srečanje, terapijo. Vsak evro, ki sem ga vložila za to, da sem prišla bliže sebi, se je spremenil v biser, ki zasveti v meni, ko postane preveč temno. Ki se spremeni v močno zdravilo, ko preveč boli. Prav vsaka stvar mi je pomagala na poti k sebi. A pot ni bila lahka, saj sem dolga leta upala hoditi le po tisti, po kateri hodi večina ljudi – daleč od sebe, daleč od svojega srca, daleč od nežnega klica duše. Zato sem še vedno vsako jutro težko vstala. Ne z radostjo, temveč s strahom, kaj bo prinesel dan.
Mislila sem, da moram za osebno rast in zdravje trpeti
Ko sem spet iskala nekaj, nekaj, kar mi bo pomagalo, novo orodje, novo prakso, so do mene prišle zanimive knjige. Tudi tiste, ki so nastale na podlagi Access Consciousnessa. Zelo hitro sem pristala na terapiji pri prijateljici Suzani – Access Barsih (ki sem jih sicer poznala že od prej, a verjetno takrat še nisem bila pripravljena sprejeti lahkotnosti in radosti in veličastnosti življenja ter obilja sveže energije, pred tem sem še vedno brskala po drobovju težav in je predvsem … smrdelo od vsega »dreka«, ki sem ga vlekla na dan). Ko sem začutila lahkotnost, velikanski pljusk sveže energije, igrivosti in veselja ob delu na sebi, tudi Suzaninega fascilitiranja po metodi Access Consciousness, sem zelo hitro pristala na prvi delavnici Access Barsov. Tako preprosta orodja so se mi zdela, po vsem, kar sem preizkusila, po vsem, ob čemer sem se tako trudila, se odrekala. Kljub preprostosti so bila izjemno močna. Ne vem, ali zato, ker sem že prej naredila tako veliko in sem bila pripravljena pogledati resnici v oči ali zato, ker je vse v življenje zares zelo preprosto. Sploh pa resnica. In do svoje resnice res ni težko priti, ko enkrat prisluhneš telesu. Ker telo ne laže. Vprašam ga le: »Telo, ti je ob misli na to lahkotno ali težko?« in dobim odgovor. Vedno prej sem mislila, da moram vse doseči tako, da se izjemno trudim, da je težko. Da moram popiti grenki smuti iz regrata, ob katerem moram zamašiti nos, da ga lahko popijem, da bo moje telo močno in zdravo … Access me spodbuja k poslušanju sebe in igri. K dejavnosti, a ne dejavnosti na silo. K radostnemu iskanju resnice in k ljubečemu plesu s svojo bitjo. Spodbuja me k smehu, veselju, kreaciji, k veliko kreacije, ves čas me veselo opominja na to, da vse, kar se mi dogaja, izbiram sama. In da lahko v vsakem trenutku izberem in naredim drugače.
In nato sem ugotovila, da je smisel v lahkotnosti, sprejemanju, ne pa v siljenju v nekaj, kar mi ne ustreza – samo zato, ker nekdo »ve bolje od mene«
Še vedno sem iskalka resnice. Do konca življenja bom. Iskala resnico, lepoto, širila zavest. A odslej to delam radostno in z veseljem in predvsem poslušam – sebe. Ker jaz najbolj vem, kaj je zame res prav (če je intuicija pretiha, da bi jo slišala, si pomagam z Accessovimi vprašanji, ki me zelo hitro pripeljejo do moje resnice). Nič več si ne odtegujem, temveč dodajam. Ker je življenje obilje. In zabava. Več kot se zabavam, lepše se imam, sem na višjih vibracijah in zato vedno bolj živim sebe, torej sprejemam vedno več pravih odločitev zase. Za to res ni potrebna teža, so pa potrebni močna volja, velika želja in pogum. Za njimi pride moč, veliko moči, da lahko naredim. Ko začnem udejanjati želeno, ko grem čez cono udobja in varnosti, ko začnem ustvarjati lepšo sekundo, minuto, uro, dan … zase in za vse okrog mene, se mi široko nasmehne radost. In kaj vse je še mogoče? <3
Hvala, Življenje, da si. <3 In hvala, da sem. <3 Hvala tudi, da sem odkrila, da lahkotnost ne pomeni brezbrižnosti. <3 <3 <3
Hvala tudi, da si tukaj ti, ki me bereš. Ki ti ni vseeno. <3 Ki želiš živeti lepše, lahkotneje, bolj radostno. Ker zmoreš prisluhniti svoji duši, ki ti šepeta, da ti to pripada. <3
Če želiš z mano odkrivati svoj svet skozi Access barse, MTVSS in druge telesne procese ter fascilitacije, me pokliči ali mi piši. Vesela te bom. <3